Šicu je zelo učljiv kuža, ki si zelo prizadeva ustreči svojemu skrbniku. Rad sodeluje z nami in najbolj srečen je, če ga pohvalimo. Zato ga je veselje učiti tako vsakdanjega reda kot raznih trikcev, pa tudi poslušnosti.
Kazni in pohvale
Zelo pomembno je, da ga učimo s pohvalo, s pozitivnim motiviranjem, in ne s kaznijo. Psa je zelo težko kaznovati, ker razmišlja drugače kot ljudje. Velikokrat slišim, kako ljudje pravijo: »Potem sem ga pa s časopisom po riti, ko je končno prišel k meni! Točno je vedel, da je nekaj naredil narobe!« Ne, ni vedel. Vedel je samo, da je njegov skrbnik jezen in s svojim obnašanjem ga je poskušal pomiriti. Niti sanjalo pa se mu ni, kaj je storil narobe, kvečjemu si je zapomnil, da je bil kaznovan, ko je prišel k skrbniku, zato bo v prihodnosti verjetno še bolj nerad prihajal na njegov klic.
Psi živijo v sedanjem trenutku, ne posplošujejo in ne razmišljajo o preteklosti ali prihodnosti, temveč iščejo potrditev za to, kar počnejo v tistem trenutku. Zato jih nikakor ne moremo kaznovati ali pohvaliti za nekaj, kar se je zgodilo pred eno minuto ali pol ure, temveč samo za tisto, kar se dogaja tisto sekundo. V tem pa je težava! Ljudje smo dostikrat prepočasni, da bi ujeli tisti pravi trenutek. Zato je kaznovanje popolnoma zgrešen pristop in z njim bomo naredili samo še več škode. Dosegli bomo, da se nas bo naš kuža bal in da nam ne bo več zaupal. Zato je bolje, če kužka učimo s pohvalo. Na vrh...
Sobna čistoča
Prva stvar, ki jo ponavadi začnemo učiti, je sobna čistoča. Pravi vzreditelj je že pred nami začel s to nalogo, ko je psa navadil na opravljanje potrebe na časopisnem papirju, mi pa samo nadaljujemo. Najprej moramo vedeti, da mlad kuža ne more zadrževati urina in blata osem ur skupaj, medtem ko smo v službi.
Ko dobimo mladička, je najbolje, če si prvih nekaj dni vzamemo dopust, da se kuža navadi na novo okolje in ga lahko začnemo učiti sobne čistoče. V tem primeru kužka vsake dve uri odnesemo ven na dvorišče ali vrt, počakamo, da se polula (tudi tu je treba biti potrpežljiv) in/ali podela, ga izdatno pohvalimo med tem početjem (tudi nagradimo s priboljškom), se z njim poigramo in se šele nato vrnemo z njim v stanovanje. Če bomo z njim odvihrali nazaj domov takoj potem, ko se je polulal, ga bomo naučili, da je konec zabave na vrtu tisti trenutek, ko opravi potrebo in bo začel zavlačevati.
Ven ga odnesimo tudi pol ure po vsakem obroku, takoj zjutraj in tik preden gremo spat. Zjutraj bo kuža verjetno že zelo nestrpen in si bomo morali v naglici plašč natakniti kar čez pižamo, toda vsekakor se splača pohiteti. Če smo pripravljeni to početi teden dni, bo kuža hitro dojel, da se »lula in kaka« zunaj. Ko bo odraščal, bo lahko tudi vse dlje zdržal, toda od mladička tega ne smemo pričakovati, zato imejmo v stanovanju za vsak slučaj še kos časopisnega papirja, kjer lahko kuža opravi potrebo, ko nas ni doma.
Če se kaj zatakne in ob prihodu odkrijemo lužico ali klobasico sredi preproge, kužka ne kaznujmo, ne kregajmo ga in ne tiščimo mu gobčka v nesnago, temveč ga preprosto odnesimo takoj ven in počakajmo, da se spet podela. Izdatno ga pohvalimo in se poigrajmo z njim. Na vrh...
Tečaji
S pohvalo in igro kužka učimo tudi drugih stvari: brisanje tac po sprehodu, hoja na vrvici, česanje, trikci, poslušnostne vaje. O vsem tem obstajajo cele knjige izpod peresa strokovnjakov, ki so veliko pametnejši od mene, najbolje pa bo, če se vpišete v pasjo šolo. V svoji bližini poiščite kinološko društvo ali pasjo šolo, ki organizira tečaje za mladičke in deluje po principih pozitivne motivacije. Takšnih je v Sloveniji že kar nekaj, čeprav je veliko tudi še tistih, ki uporabljajo stare, vojaške metode, ki niso primerne za nobenega psa, ne samo za šicuja. Zato je najbolje, da si njihovo delo greste pogledat, preden se vpišete.
Šicujevo dušo najbolje razumejo v njegovem pasemskem klubu, Klubu za tibetanske pasme Slovenije, v okviru katerega deluje tudi Šola Švrk. To je šola predvsem za majhne pasme, kjer se z mladički začnemo ukvarjati že v rosni mladosti. Ne čakajte, češ, naj najprej malo odraste, pa ga bomo začeli učiti pri pol leta ali celo enem letu. Takrat bo že veliko zamujenega. Tudi otroci se najraje učijo, ko so majhni, ko jih prime puberteta, jih pa zanimajo že čisto druge stvari in šolo raje kar prešpricajo. Pri psih je enako. Zato naj gre kuža v šolo takoj, ko zaključi z osnovnim cepljenjem proti kužnim boleznim (lahko že pred cepljenjem proti steklini). Ne samo, da se bo v šoli naučil poslušnostnih vaj, temveč bo tudi deležen druženja s svojimi vrstniki in drugimi psi, kar je zelo pomembno za njegovo socializacijo. Na vrh...
Socializacija
Na področju socializacije pa moramo narediti veliko več tudi mi sami. Ker je edina naloga šicujev v vsej njihovi zgodovini bila druženje in kratkočasenje ljudi, jim ne odrekajmo družbe. Če se odpravljamo h komu na obisk, vzemimo malega kosmatinca s sabo. Večinoma ti mali kužki vsakega očarajo s svojim videzom in obnašanjem, zato so vedno dobrodošli.
Vzemite ga tudi s sabo po opravkih na pošto, banko, tudi v mnogih restavracijah, hotelih in nekaterih trgovinah so dobrodošli (seveda ne v tistih s hrano). S tem nam ni treba čakati, temveč ga lahko s sabo vzamemo že v rosni mladosti. Dokler kuža še ni cepljen proti kužnim boleznim, seveda ni priporočljivo, da z nami taca po mestnih ulicah in parkih, kjer je polno pasjih iztrebkov. Lahko pa ga s sabo vzamemo v »kengurujčku«, torbi, ki jo kupimo v pasjih trgovinah in si jo privežemo na sprednji del telesa, ali pa si takšnega »kengurujčka« naredimo sami iz velike rute, ki si jo zavežemo okrog vratu in nam binglja vse do popka. V »kengurujčka« posadimo malčka, če je zima si čez zapnemo plašč (seveda kužku pustimo, da kuka v svet) in se odpravimo po opravkih. Kuža bo na toplem in varnem, z zanimanjem bo opazoval svet okrog sebe in prav nič ga ne bo strah. Ko je bila Tara na prvem takšnem izletu, je mimo dvakrat prihrumel rešilec s prižgano sireno, pa niti z očesom ni trenila. Vsekakor pa se je že takrat veliko naučila o mestu, kar ji je bilo v veliko pomoč pri poznejših avanturah na ulicah stare Ljubljane… Na vrh...
|
 |
