Tara

Agnesana Empress - 23. september 2002

Tara ali uradno Agnesana Empress je moj prvi, toda vsekakor ne zadnji šicu. Ko je kot mala kepica radosti prišla živet k meni, si nisem predstavljala, da mi bo odprla vrata v popolnoma nov svet. Imela sem veliko srečo, da mi jo je zaupala Irena Nuč, skrbna vzrediteljica psarne Agnesana.

Tara je bila moja ljubezen na prvi pogled. Izredno radoživa, vesela, pogumna in iznajdljiva psička, zelo tipičnega šicujskega značaja, ki me vsak dan spravlja v smeh tudi zdaj, ko je odrasla dama.

Po svojih angleških prednikih je podedovala zelo lepo glavo in močno telo, po svojih ameriških pa svojevrstno rdeče-belo barvo.

Foto: Branko Klančar
Razredna fotografija v šoli Švrk Sprva sem s Taro hodila tudi na pasje razstave, toda nikakor se nisva mogli vživeti, zato sva se po par lepih odličnih ocenah odločili za športno kariero. Manekensko dolgo dlako smo postrigli, da se ne bi zapletala v veje in listje ter jo mahnili v hribe in gozdove...

Razen tega je Tara že od ranih nog hodila v pasjo šolo Švrk Kluba za tibetanske pasme Slovenije, kjer je tako kot večina šicujev zbirala same petice. Pozneje mi je pomagala še do licence pasjega inštruktorja in postala prvi šicu v Sloveniji z delovno knjižico in opravljenim izpitom B-Bh. Vpisala se je tudi na pasji »faks« pri KD Krim, izbrala je »smer« Rally Obedience, toda že v prvem semestru je ugotovila, da je študij ne veseli in šolo je obesila na klin.

Foto: Branko Klančar Če bi jo vprašali, kaj najraje počne, bi vam odgovorila, da se najraje masti s kakšnim dobrim piščancem ali klobaso, oziroma z vsem, kar ji pride pod zob. Zelo rada hodi na obiske, ker pogosto pade kaj pod mizo, potuje z vsemi prevoznimi sredstvi (samo vzlet z letalom ji povzroča glavobol), brede po čistih gorskih potokih in se podi po kamnitih potkah, kjer je treba biti tudi alpinistično nadarjen. Navdušena je nad zimskimi športi, še zlasti nad dirkami po celem snegu. Ljubi tudi mestne kavarne, kjer prizadevno pomaga pospraviti smetano s kave, jabolčno pito ali sladoled. Ko zmanjka dobrot, preveri še sosednje mize in poskuša očarati natakarja, nato pa zadovoljno opazuje mimoidoče. Zelo rada jo mahne na tržnico, kjer se pod stojnicami vedno skriva kakšen sladek korenček, pa tudi tete branjevke jo zdaj že dobro poznajo in ji pogosto primaknejo kaj za pod zob.

Z najboljšo prijateljico Luno. Po zimskih norčijah s prijateljico Luno.
Foto: Branko Klančar
Foto: Branko Klančar Doma je Tara zadolžena za dobro vzdušje in če se vname iskra prepira, jo takoj hiti pogasit in delit poljubčke. Razen tega je treba nadzorovati štedilnik, domačim štet grižljaje slastnega kosila in pri tem marljivo pobirat desetino. Zato se jo je prijel vzdevek »Dacar«. Nadzoruje tudi prihode in odhode skozi družinska vrata. Nikakor ne more razumeti, zakaj se ljudje tako obiramo odpret, ko nekdo pozvoni. Obiskovalce navdušeno sprejme in jim takoj razkaže svoje igrače, ki jih morajo nato skupaj z njo »podavit«. Vsake toliko opravi »družinski« obisk pri dedku Čoku, teti Miši in mrzli sestrični Topi. V temi pa jo prime čuvajska strast ter z globokim pitbulskim glasom odganja morebitne medvede, volkove, zmaje in duhove.

Po vseh teh naporih pride še kako prav počitek, sredi dneva in ponoči, na tleh, na blazini, v postelji ali na kavču…